-
- Drugič na Triglavu
-
- Oliver Dragojevič (Paklenica 2006)
Nekaterim ni jasno in jim nikoli ne bo, kaj imajo tisti ‘norci’ za početi tam nekje sredi Himalaje. Spet drugi nočejo razumeti, da si nekdo nekaj resnično želi početi. Takšen je bil tudi moj oče. Že v otroštvu sem mu neštetokrat rekel, naj me lepo prosim pelje v plezališče, da vidim, kaj on vidi sredi tistih sten, pa mi je vedno obljubil, a tega nisem dočakal kaj kmalu.
Jah, verjamem, da te je bilo strah, samo pomisli, tudi ti greš, in tudi tebi se lahko kaj naredi, nismo samo mi, otroci tisti, ki ne vemo vsega. Napočil pa je čas, ko sem začel za vsak (takrat še) tolar kupovati opremo, in je do danes nakupil že ogromno, seveda pa nikoli ne bom imel vsega, ker je na trgu ogromno plezalne opreme in izboljšave so ponavadi varnejše in zelo mamljive. Tako me je oče nekega sončnega dne peljal v plezališče na Vransko, kjer sem takorekoč prvič poizkusil, kako izgleda športno plezanje. Stvar mi je bila všeč in takrat se je začelo.
Nisem profesionalec in nikoli ne bom, to preprosto delam iz užitka ter za dobro voljo in rekreacijo. Tako sem na svojo dolgoletno veliko željo leta 2006 odšel na morje v Paklenico, saj me je resnično zanimalo, kaj tam vsi delajo, ter zakaj je takšna ‘gužva’. Jah, seveda, polno opremljenih smeri, tistih lažjih za nas, ter tistih zahtevnih za tiste ‘norce’.
Zadnji dve leti se navdušujem tudi nad lednim plezanjem po slapovih v Logarski dolini in tudi drugod po Sloveniji.
Vsekakor pa velja dejstvo, da ima vsako tele svoje veselje.
