Tomaž Zupan, rojen 1. junija 1984 v Trbovljah, sem do 25. leta živel pri starših (Marko in Romana) ter bratu Simonu v Zagorju ob Savi. Življenje se vsak dan obrne – včasih kot si želimo, kot nam ugaja, včasih pač ne. Moje se je 24. decembra 2009 obrnilo na skupno bivanje z Nino, ko sva se preselila v Kisovec.
Ker sem bil že kot majhen preveč hiperaktiven in sem vedno po domače rečeno nekaj ‘afneguncu,’ sem že v mali šoli začel obiskovati malo glasbeno šolo ter začel hoditi k pevskem zboru. Kasneje sem svojo glasbeno pot nadaljeval ter se 5 let učil pri profesorju Dragu Peterlinu igrati na tenor (bariton).
Kmalu po začetku glasbene šole je bil ustanovljen Mladinski pihalni orkester GŠ Zagorje Viva pod mentorstvom Draga Peterlina, kamor sem se kaj kmalu tudi sam vključil. V 12 letih igranja pri orkestru Viva sem na gostovanjih po Sloveniji in tujini obiskal veliko znanih mest ter videl marsikatero znamenitost, ki pa je v lastni režiji prav gotovo ne bi.
Tako smo se prvič odpravili na gostovanje v tujino za več dni v Ostravo (Češka) ter kasneje obiskali še Avstrijo, Madžarsko, Italijo, Nemčijo, Norveško, Anglijo in seveda Združene države Amerike, kjer smo leta 1999 kot edini orkester iz Evrope gostovali na Middwest Clinic v Chicagu.
Vsega lepega je enkrat konec in tudi pri orkestru Viva je po prihodu iz Amerike začelo stanje šepati ter se je tako odhod članov posledično povečal. Zaradi nesoglasij s takratnim predsednikom sem leta 2003 orkester zapustil ter se pridružil Pihalnemu orkestru Svea Zagorje, pri katerem sem igral dobra tri leta, nakar sem svojo glasbeno pot zaključil – a ne za vedno!
Pa pustimo glasbo in poglejmo še drugo plat življenja – skavtstvo.
Heh, kar nekaj časa je že minilo, odkar sem imel zadnjič okrog vratu rutico in bil oblečen v tisti kričeče-oranžni kroj, kakor mu pravimo skavti. Pisalo se je leto 2002, ko sem se pridružil ekipi za pripravo Bum-a prijateljstva 2003 pod okriljem ZSKSS. Bilo je fenomenalno, vsekakor pa ena izmed mojih najlepših izkušenj v življenju. Prav zaradi tega pa so me očitki, da preveč delam za druge in premalo za domače skavte tako prizadeli, da sem Steg Zagorje 1 zapustil, kroj ter rutico pa obesel na klin. Upam, da bo nekoč prišel čas, ko se jim bom z največjim veseljem skupaj s svojo družino znova pridružil ter bil kot včasih – najbolj zagnan Ustrežljivi Bober.
Čas pa je šel in še vedno gre dalje in odraščamo ter se spreminjamo, se zaljubimo ter odljubimo. Jaz pa sem se zaljubil, ter tak tudi ostajam. Z Nino si deliva marsikateri trenutek, prav tako pa sva marsikaj že preživela skupaj. Pa da ne boste mislili, tudi v najinem primeru ni vedno vse rožnato.
Oh, kaj pa šola? No ja, naj povem, da sem eden izmed tistih študentov, ki študija še vedno niso dokončali, razlogov za to pa je več. Po končani srednji geodetski šoli v Ljubljani sem študij nadaljeval na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru, kjer sem kljub temu, da že na začetku nad študijem nisem bil navdušen, poizkušal 2 leti narediti prvi letnik programa računalništvo in informatika. Kasneje sem se odločil, da študij opustim, si poiščem službo, kljub nedokončanemu študiju pa si zelo želim, da bi nekega dne vpisal študij geodezije ter ga uspešno zaključil.
Zaposlitev me je najprej vodila na Občino Trbovlje, kjer sem na Oddelku za okolje in prostor opravljal pripravništvo in bil nato redno zaposlen kot vodja geo-informacijskega sistema. Kot mlademu in nadobudnemu delavcu se je delo gabilo, saj je bilo polno nekih (po mojem mnenju nepotrebnih) omejitev.
Poiskal sem si novo službo v majhnem in mladem kolektivu računalniškega podjetja Planis d.o.o. iz Zagorja, kjer sem zaposlen kot serviser računalniške opreme ter tiskalnikov. Kljub dobri plači si želim, da bi se prihodnje leto vpisal v šolo in tako naredil tudi nekaj zase, za svoje znanje in boljšo prihodnost (to prihodnje leto naj bo res prihodnje!).
Ura ne čaka, tečejo leta in dnevi, neprestano drvijo, pa če si to želimo ali ne. Sedaj sem približno pri koncu, a vedno kaj pozabim. No, pa ne povsem pri koncu, upam, da bom tale moj “življenjepis” lahko kmalu nadgradil s kakšno dobro, veselo vrstico.
Pa še to: Nikoli se ne oziraj v preteklost, temveč misli na prihodnost!
